Če je volja, je tudi moč! Na prvi seji novega odbora sindikata območne enote Celje smo si zadali nekaj ciljev, med katerimi je bil tudi vzpon na Triglav. Nekateri člani odbora so bili nekoliko skeptični, a smo se dogovorili, da bomo poskusili, pa bomo videli, kaj bo. Potem smo dalj časa razmišljali, kako bomo izlet izpeljali in se pogovorili s planinskim društvom Grmada iz Celja, da bi vse teklo kar najbolje. Maja smo sodelavcem poslali sporočilo, da se bomo povzpeli na Triglav in se v začetku septembra pogumno podali na pot.
Sodelavci so bili nad ciljem navdušeni in prijavilo se jih je nepričakovano veliko. Edini problem je bil v tem, da vsi prijavljeni niso bili včlanjeni v planinsko društvo, vendar smo tudi to pomanjkljivost hitro odpravili. Morda se bo kdo vprašal, čemu je to potrebno, a člani so celo pot zavarovani in vso odgovornost za varnost prevzame planinsko društvo. Prav tako je moral vsak udeleženec izleta vzeti s seboj čelado, samovarovalni komplet, pas in obuti pohodne čevlje.
Na pot smo se podali izpred upravne zgradbe v Celju in se vozili do Voklega, kjer smo se podprli s kavo in sendviči, ter nadaljevali do vznožja Pokljuke. Od tam smo se peš odpravili do Vodnikove koče, se za kratek čas ustavili in se povzpeli do koče Planike, kjer smo prespali.
Naslednje jutro smo vzeli pot pod noge in nadaljevali do vrha Triglava. Ko smo ga dosegli, smo razprostrli Petrolovo in slovensko zastavo ter se fotografirali.
Prvi cilj je bil dosežen!
Mislim, da je tak vzpon za vsakega človeka uspeh, toda v naši skupini je bilo 14 prvopristopnikov, ki so morali biti po stari planinski navadi krščeni, kar je bila posebna dogodivščina. Vsi, tako novi planinci, kot vsi ostali, pa smo bili ponosni, da je celoten vzpon potekel tako brez težav. Mene je le nekoliko zaskrbelo, ker vsi pohodniki niso poslušali napotka našega vodnika Francija Šinka, in niso uporabljali varovalnih kompletov, ampak so se samo držali za ograjo. A če človek nenadoma izgubi moč, lahko zgrmi v prazno. Zato smo jih na povratku dodatno opozorili na varovalni komplet in tokrat so nas vsi ubogali.
Ko smo se vrnili do koče Planike, smo imeli prvi postanek, med katerim smo se nekoliko okrepčali in spočili, nato jo usekali do Vodnikove koče, od tam pa do Pokljuke. In tudi ta del poti smo uspešno prehodili, čeprav je marsikoga spuščanje navzdol bolj utrudilo kot vzpenjanje proti vrhu. Trem posameznikom pa je le zmanjkalo delček moči, toda namestnik predsednika sindikata Srečko Mohar je nadel njihove nahrbtnike na svoje rame, fantom pa pomagal sestopati, tako da je bil tudi sam na koncu precej utrujen. A pogumno je premagal težavo in pokazal, kako se obnaša pravi prijatelj. Toda posledice so se pokazale šele naslednji dan.
Na Pokljuki so vsi udeleženci izleta dobili priznanje za vzpon na najvišjo goro, vsak je moral spiti kozarček čudne mešanice, vse pa smo ovekovečili s pomočjo fotografskega aparata.
Po vrnitvi v dolino smo bili prepolni vtisov, stari mački zadovoljni, da so seznamu vzponov dodali novo zarezo, novopečeni planinci pa ponosni, da so dosegli najbolj zaželeni vrh v domovini. K dobremu razpoloženju je nekaj prispevalo tudi vreme, saj si boljšega nismo mogli želeti. Ko smo se podali na pot, nad nami ni bilo niti majhnega oblaka, ko smo se vračali, nas je ves čas spremljala modrina neba. Le na vrhu Triglava je močno pihalo.
Piko na i pa je prispeval naš direktor Stanko Rak, ki je že nekajkrat osvojil vrh najvišje slovenske gore, med našim vzponom pa je sodeloval po pregovoru »vsi za enega, eden za vse«. Tak podvig je pravzaprav podoben vsakodnevnemu delu - prodaji. Če vsi sodelujemo in skupaj premagujemo ovire, dosegamo najboljše uspehe.
In če se zdaj vprašamo, kaj je bilo najbolj pomembno, bo vsak imel svoj odgovor. Tisti, ki so na novo postali planinci, so menili, da so premagali sami sebe, in spoznali - če je volja, je tudi moč. Za velik del udeležencev je bil uspeh že v tem, da so prišli do Planike, za vzpon na vrh pa marsikdo sploh ni našel besed. Čeprav nekateri ne bi takoj ponovili vzpona, prihodnje leto pa zagotovo spet. S tem bi uresničili predlog sindikata, da bi vzpon na Triglav postal tradicionalen. A morda se bomo odločili za nižjo goro, ki bo dostopna še večjemu številu sodelavcev.
In tako je bil zaključen drugi cilj – vrnitev domov!
Marko Svetelšek
